LJUBLJANSKI ZMAJ
Nekega davnega dne je grški junak Jazon zbral okrog sebe četo junakov. Zgradili so slavno ladjo z imenom Argo, ki je bila nepotopljiva, saj so pri njeni gradnji sodelovali grški bogovi. Jazon je s tovariši odplul v Kolhido, v deželo ob Črnem morju. Želeli so pri kolhijskem kralju dobiti slovito zlato runo, kožo zlatega ovna, ki jo je čuval sedmeroglavi zmaj.
Bitke z zmajem Jazon ne bi preživel, če se vanj nebi zaljubila kraljeva hči Medeja. Z njeno pomočjo je premagal zmaja, izvršil še druge težke naloge in prišel do legendarnega zlatega runa. Odnesel ga je in skupaj z Medejo sta zbežala na ladjo Argo, ki je naglo odplula.
Razjarjeni kralj je za pobeglo hčerko, Jazonom in argonavti poslal celo ladjevje. Ladja Argo je bežala pred zasledovalci, a na begu je zašla v ustje reke Donave, namesto, da bi se obrnila na jug proti Egejskemu morju. Poti nazaj za preganjance ni bilo, zato so nadaljevali pot proti toku reke Donave in naprej v Savo in končno v reko, ki je nosila ime Nauportus. Danes se imenuje Ljubljanica.
Ob skalah ob izviru Ljubljanice se je ladja Argo morala ustaviti. Plovne poti je bilo konec. Argonavti so poiskali primeren kraj v bližini izvira reke, da bi postavili tam naselje in ostali toliko časa, dokler nebi razstavili ladje in je pripravili za prenos do Jadranskega morja.
Blizu izvira Ljubljanice so argonavti našli veliko jezero in veliko močvirje. Ob njem so ti legendarni grški junaki zgradili naselje in mu dali ime Emona.
V močvirju ob jezeru je Jazon nekega dne naletel na strašno zver, se z njo boril in jo premagal. Ta močvirska zver naj bi bila zmaj. Zmaj ima krila in z njimi leta po zraku kot ptica, zmaj tudi plava po vodi kot kača, zmaj se tudi plazi po zemlji, kot kuščar.
Vir: različni viri
DER DRACHE VON LJUBLJANA
Es war vor langer Zeit, als der griechische Held Jason eines Tages eine Gruppe von Helden um sich versammelte. Gemeinsam bauten sie das berühmte Schiff mit dem Namen Argo, das unsinkbar war, weil beim Bau die griechischen Götter mitgewirkt hatten. Jason segelte mit seinen Gefährten nach Kolchis, einem Land am Schwarzen Meer. Sie wollten vom König von Kolchis das berühmte Goldene Vlies bekommen, das Fell des goldenen Widders, das von einem siebenköpfigen Drachen behütet wurde.
Jason würde den Kampf mit dem Drachen nicht überleben, wenn sich nicht Medea, die Tochter des Königs, in ihn verlieben würde. Mit ihrer Hilfe konnte er den Drachen besiegen, weitere schwierige Aufgaben erfüllen und damit in den Besitz des legendären Goldenen Vlieses kommen. Jason nahm das Goldene Vlies und flüchtete zusammen mit Medea auf das Schiff Argo, das eilig auslief.
Der wütende König schickte eine ganze Flotte hinter seiner entlaufenen Tochter, Jason und den Argonauten. Das Schiff Argo floh vor den Verfolgern, doch auf der Flucht, anstatt nach Süden in Richtung Ägäisches Meer umzubiegen, verfuhr es sich in die Mündung des Flusses Donau. Es gab für die Verfolgten keinen Weg zurück. Sie setzten ihre Fahrt fort auf dem Fluss Donau stromaufwärts, dann weiter auf dem Fluss Save und schließlich erreichten sie den Fluss namens Nauportus. Heute heißt dieser Fluss Ljubljanica.
An den Felsen, die sich an der Quelle des Flusses Ljubljanica befanden, musste das Schiff Argo den Anker werfen. Der Wasserweg war zu Ende. In der Nähe der Quelle des Flusses fanden die Argonauten einen geeigneten Platz, um eine Siedlung aufzubauen und dort zu bleiben, bis das Schiff zerlegt und für die Beförderung zum Adriatischen Meer bereit sein würde.
In der Nähe der Quelle des Flusses Ljubljanica fanden die Argonauten einen großen See und einen großen Sumpf. So errichteten diese legendären griechischen Helden in der Nähe eine Siedlung, die sie Emona nannten.
Im Sumpf an dem See begegnete Jason eines Tages einem furchtbaren Ungeheuer. Jason bekämpfte und besiegte es. Dieses Ungeheuer aus dem Sumpf soll ein Drache gewesen sein. Ein Drache hat Flügel und fliegt durch die Luft wie ein Vogel, er schwimmt im Wasser wie eine Schlange oder kriecht wie eine Eidechse auf dem Boden umher.
Quelle: Slovenske pravljice (Slowenische Märchen), Nova revija, Niko Grafenauer
CELOVŠKI ZMAJ
Okoli Vrbskega jezera je bila nekdaj zemlja močvirna in ni bila pripravna niti za pašo niti za polje. Tam, kjer je zdaj glavno mesto koroške dežele, je bil nerodoviten, pust, nevaren kraj. Ljudje zemlje niso mogli zasejati niti obdelovati in izkoriščati, zato so se naselili rajši po bližnjih hribih in gričih. Veselo prepevaje je gnal pastir svojo čredo na pašo, toda mnogokrat se je moral žalostnega srca vrniti k svoji koči. Če se mu je namreč zateklo kako govedo ali ovca ali kaka druga žival v močvirno pustinjo, kjer je zdaj Celovec in njegova okolica z jezerom vred, je ni videl nikoli več. Gorje mu tudi, če si je predrznil in šel iskat izgubljeno živalco. Pogubil se je tudi sam.
Mnogo ljudi je izgubilo na tem kraju svoje življenje. Veselo petje in vriskanje zadovoljnih in brezskrbnih pastirjev se je raztezalo po prijaznih gričih in zelenih gozdičih, toda strašno tuljenje, neprijazen glas, ki je vsakogar pretresel, se je slišal iz vedno meglene pustinje in mrtvaško odmeval v bližnjih gozdovih. Redko kdo si je upal stopiti na kraj, kjer je takrat gospodoval divji prašič, in še bolj redki so se od tam zopet vrnili. Kdo je vendar ropar, ki vse pomori in požre, kar dobi živega? Kdo ve to povedati? Kdo ga je videl?
Doslej ga ni videlo človeško oko in ni bilo človeka, ki bi mogel o njem kaj povedati. Črna temota, neprijazna, pusta megla, ki se je vedno raztezala čez tisti kraj, ga je prikrivala in temna goščava je bila njegova postelja. Vselej pa, kadar je nastalo burno vreme, se je navadno slišalo tuljenje in ravsanje iz tiste pustinje. Kaj je storiti, kako se znebiti, kako se rešiti in odkriti nevarnega, neusmiljenega roparja? To je bilo težko vprašanje.
Poglavar je najpogumnejšemu izmed svojih hlapcev zapovedal preiskati tisti kraj in umoriti strašno pošast, naj velja kar hoče. Toda vse je bilo zaman: lažje je bilo zapovedati kakor storiti. Nihče več si ni upal prestopiti meje, za katero je gospodovala divja zver, kdor pa je le šel tja, je bil izgubljen. Vse zaman, tudi najpogumnejšega človeka je stresel mraz, če je v bližini zaslišal zmajev glas. Vendar so morali poskusiti še nekaj. Zvijača včasih nadomesti moč, dostikrat jo premaga. To je bilo znano že našim prednikom. Izkušnja človeka nauči, nevarnost mu daje pogum, zgled ga mika, plačilo vleče – združene moči pa zmagujejo.
Kraj močvirja so napravili močan, trden stolp, s katerega je bilo mogoče opazovati, kje in kdaj se bo prikazala požrešna zver. Daleč, daleč se je videlo. Zbralo se je nekaj pogumnih korenjakov, ki so šli na nevarni lov. Poglavar je namreč rekel:
«Kdor si upa bodisi z močjo bodisi z zvijačo premagati zmaja, bo dobil ta stolp in še bogato plačilo zraven. Vsa zemlja in ves kraj, kjer gospoduje zmaj bo zmagovalčeva last, če je suženj, pa bo osvobojen.«
Marsikdo bi se bil rad poskusil, toda tresle so se mu hlače. Bili so zopet drugi, ki so si mislili: če bo, bo – če ne, pa ne. Zbralo se jih je več skupaj, ker v svoji slogi je moč, in šli so nad zmaja. Vzamejo silnega bika in močan, zakrivljen kavelj in oboje z železno verigo privežejo k stropu. Bik začne tuliti. Zver se oglasi in prilomasti, da se kar zemlja trese pod njo, proti stolpu, ker je hotela zgrabiti nevarno jed. Vrže se na privezanega bika z odprtim žrelom, toda prej kakor bik pride v požrešno grlo železni kavelj in se zapne v mehko mesto. Zdaj zgrabi ujeti zmaj ubogo žival z ostrmi kremplji, toda dobil je, kar je zaslužil. Korenjaki padejo po njem s težkimi bati, nasajenimi z ostrimi žeblji, in ga do dobrega razmesarijo.
Tako je bila okolica rešena strašnega sovražnika. Na mestu, kjer je stal stolp, so sezidali grad. Okoli njega je kmalu nastala majhna vas, in ker iz malega raste veliko, je čez čas iz vasi nastal trg, iz trga pa mesto, in sicer glavno mesto koroške dežele, današnji Celovec.
Leta 1636 so postavili v Celovcu spomenik, ki so nas spominja na ta dogodek, na boj z zmajem. Na Križni gori blizu mesta so izsekali velikansko skalo, jo spravili v kamnoreznico pri cesti, ki pelje iz Celovca v Beljak, in iz nje izdelali kip, ki ga dandanes vidimo na Novem trgu v Celovcu. Tristo mladeničev ga je na valjarjih privleklo v mesto.
Pred zmajevim kipom stoji korenjak z debelim batom, okovanim z železnimi žeblji, v desni roki, ki se pripravlja, da bo udaril po rohnečem zmaju. Ta postava ne zaznamuje Herkula, kakor bi si marsikdo lahko mislil, ampak korenjaškega Korošca Blagoco, junaka, kakršni so bili tisti, ki so se bojevali zoper divjo zver.
Vir: Slovenske pravljice, Nova revija, Niko Grafenauer
DER KAMPF MIT DEM LINDWURM (KÄRNTEN / KOROŠKA)
Zur Zeit, als Herzog Karast von der Karnburg herab gebot, deckte die Gegend vom Wörthersee bis zur Drau nur feuchtes Moos, wildes Gesträuch und vielverzweigtes Baumgewirre. Während an den Bergen hin zahlreiche Herden weideten, betrat nur selten eines Menschen Fuß jenes unheimliche und undurchdringliche Dunkel, – denn keiner kehrte wieder, der sich dahin gewagt hatte. Ebenso verschwand manches fette Rind und wurde von den Hirten vergebens gesucht. Niemand hatte den unheimlichen Würger, der Menschen und Tiere vernichtete, je gesehen; denn meist lag schwerer Nebel über der Gegend. Nur manchmal ließ sich dumpfes Knurren oder fürchterliches Geheule vernehmen. Der Herzog gebot den Tapfersten seiner Scharen, den Sitz des Ungeheuers auszuforschen und es zu erlegen. Doch vergebens! Furcht und Schrecken hatte sich auch der Kühnsten bemächtigt.
Nur List konnte das verborgene Ungetüm aus seinem sicheren Schlupfwinkel herauslocken. In kurzer Zeit stand am Rande des Sumpfes ein fester Turm, aus dessen wohlverwahrten Öffnungen man den nahenden Feind weithin beobachten konnte. Ein mutiges Häuflein von Knechten, vom Preise des Sieges angelockt, zog hin zum Kampfe; denn der Herzog hatte verkünden lassen:
“Wer es wagt, mit List oder Gewalt, sich des Ungetüms zu bemächtigen, dem sei der Turm und reicher Lohn; das ganze Land von einem Flusse zum andern, so weit jetzt des Untiers gefräßiger Zahn herrscht, sei des Siegers Eigentum; er sei frei, wäre er auch ein Sklave jetzt!”
Ein fetter Stier wurde von den Knechten an eine Kette gebunden und an ihr ein Widerhaken befestigt. Das Gebrüll des geängstigten Tieres erfüllte weit umher die Lüfte. Nicht lange, und es brauste auf im Sumpfe und himmelan spritzte der Gischt. Wie ein Pfeil schoß ein scheußlicher Wurm hervor, geflügelt und panzerbedeckt. Seine Krallen packten das Tier, und sein zähneerfüllter Rachen öffnete sich, um es zu verschlingen. Da faßt den weichen Gaumen das gekrümmte Eisen. In furchtbaren Reifen schlägt das Ungeheuer nun den Schweif, und wütend gräbt es die spitzigen Krallen in des Rindes Bauch. Jetzt springen die Knechte rasch hervor, und mit eisernen, spitzbesetzten Keulen gelingt es ihnen, das Untier zu erlegen. Noch einmal krümmte und wand sich der lange Schlangenleib, dann war es vorüber und das Land von der Plage des Lindwurms befreit.
An der Stelle des Drachenkampfes entstand ein friedliches Dörfchen; und wo der Turm gestanden, baute sich der Herzog ein schützendes Schloß. Aus diesem Schloß und dem Dorfe entwickelte sich im Laufe der Jahrhunderte eine Stadt, die jetzige Hauptstadt des Landes, das freundliche Klagenfurt.
Vir: J. Rappold, Sagen aus Kärnten, Graz 1887, Seite 1
Spletni vir: https://www.sagen.at/texte/sagen/oesterreich/kaernten/allgemein/derkampfmitdemlindwurm.html
SOCIOLOŠKO PSIHOLOŠKI VIDIK PRIPOVEDI
Bajeslovna bitja:
- Zmaj(čuvar skritih zakladov),
- čarovnice.
Simbolika tem – izziv za pogovor in ustvarjanje:
- argonavti – tudi v naših krajih,
- Jazon (junak, heroj) in Medeja (čarovnica),
- Zlato runo – pohlep po zlatu,
- bojevanje z zmajem – ukrotiti nekaj v sebi …
- zavedno – nezavedno,
- tekmovanje ali sodelovanje – preseganje tekmovalnosti,
- prijateljstvo,
- moč / nemoč,
- pogum, strah,
- zvijača, moč,
- kazen – »dobil je, kar je zaslužil«.
MORALNI NAUK PRIPOVEDI
V sodelovanju je moč. Tekmovati ali sodelovati? Večni boj med dobrim in zlom – zlo je kaznovano.
Pomen sprostitve
P
PREŠTEJ DO PET
iz knjige POGUM 50 vaj čuječnosti in sproščanja za krepitev samozavesti, avtorice dr. Arlene K. Unger
„Temelj te vaje je koncept pretvarjanja, dokler pretvarjanje ne postane resničnost, ki ga pogosto uporabljajo pri kognitivni vedenjski terapiji. Gre za to, da nam, če se vedemo, kot da določeno lastnost že imamo, to preide v navado. Naredite to vajo in se prelevite v svojo pogumnejšo različico.
- Udobno se namestite v mirnem kotičku – izključite telefn, ljudi, ki živijo z vami, pa prosite, naj vas ne motijo, da se boste lahko sprostili.
- Pomislite, kakšno bi bilo vaše življenje, če bi bili po naravi pogumni in močni? Kako bi stali? Kako bi bili videti? Kakšen bi bil ton vašega glasu? Kar se da podrobno si predstavljajte pogumnejšo različico sebe.
- Vizualizirajte sebe v telesu svoje pogumnejše različice. Kakšen občutek je biti v tem telesu? Nadaljujte vizualizacijo, dokler vam je prijetno.“